Alenka Turičnik
Uvod
»O upravljanju s časom vem vse. Vem, kako bi se moral organizirati. Rad imam red. Pošlihtan sem. A stvari se mi nabirajo, čeprav delam kot nor. Ne dohajam. Preveč je vsega. Žena mi kar naprej govori, naj že enkrat kakšni službeni nalogi rečem ne. Tudi to vem in prav ima. A ne morem reči ne. Kako sem lahko tako nesposoben?«
Kam nas lahko privede nezmožnost reči ne
Kdor nikdar ne reče ne, se mu prav lahko zgodi, da dobiva vedno nove in nove naloge, ki jih je sčasoma kljub še tako visokim sposobnostim in prizadevnosti nemogoče opraviti. To vodi v stisko, stres, izčrpanost, po daljšem času pa lahko tudi v izgorelost.
Kadar nasveti ne pomagajo
Ko imamo ljudje težavo, je prav, da jo najprej poskušamo rešiti sami, na primer z izobraževanjem. Če to ni dovolj, se obrnemo po pomoč na prijatelje ali družinske člane, na ljudi, ki jim zaupamo. Če pa samopomoč in pomoč bližnjih ne pomagata, je čas, da se obrnemo na strokovnjaka.
Zakaj ne morem reči ne: kaj pravi psihoanalitična psihoterapija
Nezavedno
Psihoanalitična psihoterapija se ukvarja (tudi) z nezavednim. To je del nas, ki v resnici upravlja z nami in našimi dejanji bolj, kot bi si želeli. Če želimo prevzeti vajeti v svoje roke, je potrebno, da nezavedno postane zavestno. S tem se ukvarjamo v psihoterapiji. In kako to naredimo? S pogovorom. Kako lahko pomaga tako navadna stvar, kot je pogovor? Vsaka beseda, ki jo izrečemo, prihaja iz duše. Nezavedno z jezikom ves čas sili iz nas: v vsaki naši povedi, misli, metafori, šali, pušča sledi, ki jih šolan psihoterapevt prepozna in jim sledi. Umetnost in sanje pa so avtocesta do nezavednega, zato se na psihoterapiji pogovarjamo tudi o njih.
Nezavedni konflikt
Naloga psihoterapije je na plano izbezati kaveljček, na katerega se ujamemo, ko bi morali reči ne. In kaj bi lahko to bilo? Vsak izmed nas ima svoje razloge. Tu je primer enega:
»Na psihoterapiji sem spoznal: ko me direktor prosi, naj sprejmem dodatno zadolžitev, mu tega ne morem odreči, ker bi sicer v sebi zaslišal glas: »Da te ni sram!« in slabo bi mislil o sebi.«
In kaj zdaj?
Konflikta, ki je bil prej zakopan v globinah nezavednega, se zdaj zavedamo. A reči ne še vedno ne zmoremo. Čaka nas še veliko dela, da bomo konflikt predelali in razrešili.
Superego
Nadjaz ali superego je del naše psihe, ki ga sestavljajo naše vrednote, naša vest in podobno. Nadjaz je zelo pomemben kompas, ki nas vodi skozi življenje. Z njegovo pomočjo ločimo, kar je prav, od tega, kar ni. Superego nam omogoča, da lahko živimo v skupnosti z drugimi ljudmi. Težava pa je, če je preveč razbohoten, krut in neusmiljen. V takem primeru mu pravimo tiranski nadjaz. Tiranski nadjaz je lahko posledica prepogostega kritiziranja ali celo poniževanja otroka s strani staršev. V našem primeru:
»Zdaj vem: moj oče je bil prestrog do mene. Preden sem vstopil v psihoterapijo, sem mislil, da je bilo to običajno. Vedno je moralo biti po njegovo. Če sem povedal svoje mnenje ali želje, se ni dobro odzval. Zato sem se mu vedno podrejal. Za vsako najmanjšo napako me je kritiziral, jaz pa sem krivil sebe.«
Transfer
Ena najzanimivejših stvari v psihoanalitični psihoterapiji je delo s transferjem. V terapiji se lahko odvije prava gledališka predstava. Ljudje odnose, kakršne smo imeli z najpomembnejšimi ljudmi v svojem otroštvu (običajno so to najožji družinski člani), preslikavamo na druge ljudi tudi v nadaljevanju svojega življenja. Tako lahko tudi psihoterapevt v očeh osebe v terapiji postane denimo »oče, ki kritizira«, psihoterapevtka pa na primer »stroga mama«. Delo s transferjem je lahko ključ do razumevanja, kako in zakaj pacient deluje na svoj način. Primer:
»Zdaj razumem, zakaj direktorju ne morem reči ne. On mi je kot drugi oče. Ker očetu nisem smel reči ne, tudi direktorju ne morem.«
Oseba lahko spremeni svoje vzorce delovanja, ko razume, da je odnos z bližnjo osebo eno, z drugimi ljudmi pa ima možnost splesti drugačne.
Žalovanje
»Vse sem naredil, kar je oče zahteval, zato, da bi me imel rad. A nikoli ni bilo dovolj.«
V našem primeru je oseba v psihoterapiji prišla do točke, ko je razumela vzrok za svoje delovanje: to je, da je vse počela za ljubezen svojega očeta. Sprejeti, da kljub vsemu trudu očetove ljubezni nikoli ne bo v taki meri, kot bi si želela, je težko. Proces žalovanja za ljubečim očetom, ki ga nikoli ni bilo in ga ne bo, lahko traja. Vsebuje lahko tudi močne občutke jeze, ki v družbi ni sprejemljiva, sprejemljiva pa je v psihoterapiji.
Trajanje psihoanalitične psihoterapije
Psihoanalitična psihoterapija ne prinaša takojšnjih učinkov. Izboljšanje je običajno počasno, a trajno. Tempo procesa določa oseba v terapiji. Ker smo ljudje različni, se razlikujejo tudi dolžine trajanja psihoterapij posameznikov.
Kdo se lahko vključi v psihoanalitično psihoterapijo
Odločitev za psihoterapijo je prostovoljna. Če nas na psihoterapijo nekdo napoti proti naši volji, to ne more prinesti dobrih rezultatov. Poleg motivacije je za vstop v psihoanalitično psihoterapijo med drugim potrebna zmožnost za uvid. Uvid je čarobni trenutek, ko se v človeku nekaj zgodi. V tem prispevku uvide posameznika v lastni terapiji ilustrirajo dosedanje izjave v ležeči pisavi v navednicah (z izjemo uvodne).
Kako poteka psihoanalitična psihoterapija
Najpomembnejša tehnika dela v psihoanalitični psihoterapiji, še zdaleč pa ne edina, ostaja v bistvu enaka vse od takrat, ko jo je izumil Sigmund Freud, oziroma jo je predlagala njegova pacientka. Imenuje se metoda prostih asociacij. Gre za to, da oseba prosto govori o čemerkoli v tistem trenutku želi, naj bo pomembno ali nepomembno, pametno ali neumno. Psihoterapevt ne predlaga teme pogovora, ampak oseba sama prinaša svoje lastne vsebine. Čeprav se sliši neverjetno, ravno ta metoda najhitreje pripelje do bistvenih, težkih vsebin.
V začetku terapije določimo cilje. V našem primeru bi bil lahko cilj terapije: »Želim, da bi zmogel reči direktorju ne, ko mi dodeli nalogo, za katero vem, da je zaradi obsega drugega dela ne bom zmogel opraviti.«
Psihoanalitična psihoterapija se večinoma izvaja sede, tako da se terapevt in oseba, ki je v terapiji, gledata. Običajno poteka enkrat ali dvakrat tedensko.
Kako izbrati pravega psihoterapevta
Pomembno je, da se s psihoterapevtom ujamete, da sta na isti valovni dolžini. Če čutite, da vas pri terapevtu nekaj moti, raje izberite drugega.
Ovire v psihoterapevtskem procesu
V procesu psihoterapije ne gre vedno vse kot po maslu. Včasih začutimo, da smo prišli do točke, kot bi ladja na svoji poti naletela na čeri. Oseba se je približala neki svoji vsebini, o kateri ji je težko govoriti. Temu rečemo odpor.
Naša psiha ima na voljo številne mehanizme, s pomočjo katerih se varuje – obrambno varovalne mehanizme. Za naše duševno zdravje so zelo pomembni.
Ljudje pa se spreminjamo. Isti mehanizem, ki je otroku omogočil, da je preživel, lahko kasneje kot odraslemu povzroča preglavice.
Naš primer: ko se terapija bliža spoznanju, da bi lahko bilo dejstvo, da oseba ne more reči ne, povezano z njenim očetom, oseba reče: »No, oče mi je res rekel, da sem zanič, če nisem dela opravil res dobro, a me je s tem naučil natančnosti, za kar sem mu hvaležen.« Ta obrambno-varovalni mehanizem imenujemo racionalizacija.
Ko pride do odpora, je na potezi psihoterapevt.
Zaključek psihoterapevtskega procesa
Enako kot o vstopu v terapijo, tudi o njenem zaključku odloča oseba sama. Sama odloča o tem, kako globoko in kako daleč pri raziskovanju sebe želi priti.
Psihoterapija nima čarobne paličice. Do izboljšanja ne pride v enem dnevu. Uspehi pridejo z delom obeh – osebe v terapiji in terapevta. Rezultat terapije je razrešitev problema na način, da bolje razumemo sebe. Dogajanje v naši psihi je namreč popolnoma logično, le da je logika psihe drugačna od te, ki velja v vsakdanjem življenju. Psihoanalitična psihoterapija ne obljublja življenja v odsotnosti vsakršnih težav ali bolečin, saj so le-te del življenja vsakega izmed nas. Prinaša pa boljšo kvaliteto življenja. Življenje postane lažje.
V psihoterapiji velja načelo zaupnosti. Zato je v članku opisan primer psihoanalitične psihoterapije izmišljen.
Vira:
- Osnove klasične psihoanalize. Urednika: Rešetnikov, M., Pritz, A. Ljubljana: Sigmund Freud University press, 2019.
- Bohak, J. v Psihoterapija. Uredniki: Žvelc, M. , Možina, M. , Bohak, J. Ljubljana: Založba IPSA, 2011.