Šefinja mi je očitala: »Kako, da tega dela še nisi opravila, saj bi ti vzelo le pet minut časa? Tako počasna si.« Cele gore drugega dela, ki sem ga opravila, pa ni opazila. Dan za dnem hitim in garam, lovim minute, trepetam, da bom zamudila roke. Vsega tega ji nisem razlagala. Vem, da sem se dovolj potrudila, a globoko v sebi vseeno slišim glas: »Pa si se res?« Gloda me črv dvoma, če nima šefinja morda prav. Ali je z mano res nekaj tako zelo narobe, da tega ne opazim?
Kdo bo organiziral službeni piknik? Seveda jaz. Kdo bo kriv, če bo šlo na pikniku kaj narobe? Seveda spet jaz.
Ko je kaj narobe, sem vedno kriva jaz. Tudi, če nisem. Od nekdaj sem bila strelovod. Če je moj oče prišel živčen iz službe, kdo je bil kriv? Seveda jaz. Vsak izgovor je bil dober, da se je zdrl name.
Kako postaneš strelovod?
Nekaterih pomembnih vlog, ki jih igramo kasneje v življenju, se pogosto naučimo v primarni družini. Tudi vloge strelovoda. Ker jo igramo od najzgodnejših let, je zelo težko ločiti vlogo od igralca. Je vloga strelovoda vgrajena vame? Ali vabim ljudi, da mi govorijo in z menoj počnejo grde stvari? Kaj pa, če mi je bila ta vloga dodeljena? Ključ do odgovorov se skriva v naslednjem vprašanju:
Ali želiš biti strelovod?
Če je odgovor da, se zgodba tu zaključi. Če pa je odgovor ne, je lahko to začetek raziskovanja. Eno od mogočih poti iskanja odgovorov na zgornja vprašanja ponuja psihoterapija. V psihoanalitični psihoterapiji se podamo v na raziskovanje sebe v družbi psihoanalitičnega psihoterapevta. To je pot k sebi, ki osvobaja.
V psihoterapiji velja načelo zaupnosti. Zato je v članku opisan primer psihoanalitične psihoterapije izmišljen.
Avtorica: Alenka Turičnik