Alenka Turičnik
Sogovornik je nesramen do mene. Saj ne, da sem ostala brez besed: sočen odgovor imam na jeziku. A kaj, ko tam tudi ostane. Nekaj v meni mi ohromi usta.
Tako je bilo od nekdaj. In drugi so to seveda opazili. Vedeli so, da me lahko izigravajo, izkoriščajo, jaz pa ne bom storila nič. To dopuščam, ker se ne zmorem upreti, čeprav si tega zelo želim. Za mojim hrbtom govorijo, da sem zategnjena.
Tudi sama vem, da je v meni zavora. Dokaz zanjo je gumb za njen izklop. To je alkohol. Če spijem kozarec vina preveč, zavora popusti. Takrat imam občutek, da bi lahko vsakemu nesramnežu povedala v obraz vse, kar mu gre.
Kdo je zategnil mojo zavoro? Od kod je prišla vame?
Pri običajnem razvoju se otrok v drugem letu svojega življenja začne postopoma uveljavljati. Je podjeten. Loteva se stvari. Vse želi opraviti sam. Pri tem pa prihaja do konfliktov. Če njegovi skrbniki omogočajo njegovo postopno osamosvajanje tako, da so ljubeči, mu zagotavljajo varno okolje in so potrpežljivi ob njegovi jezi, ko naleti na zanj nepremostljive ovire, bo otrok odrasel v človeka, ki se bo znal postaviti zase.
Nekateri otroci pa se v otroštvu naučijo, da se ne smejo uveljavljati. Razlogi za to so lahko različni. Staršem se denimo zdi nesprejemljivo, da bi bila njihova hči jezna. Morda otrok nezavedno ne želi biti tak kot njegov nasilni roditelj. Ali pa otrok iz kakšnega drugega razloga čuti, da se mora podrediti svojim družinskim članom. Tako mora otrok zaradi določenega zanj pomembnega višjega cilja zatreti svoje potrebe po uspehu, obvladovanju. Mehanizem, ki v opisanih okoliščinah nastane v psihi, se imenuje agresivna zavrtost ali z drugo besedo zavrtost uveljavitvenih potreb.
Agresija na eni strani ter uveljavljanje na drugi sta dve plati istega kovanca. Če majhen otrok ne bo smel biti jezen, je malo verjetno, da bo zrasel v prodornega, podjetnega človeka. Umetnost in zahtevnost vzgoje je (tudi) v tem, kako vzgojiti otroka v osebo, ki bo ravno prav agresivna. Beseda agresija v našem prostoru zbuja asociacije na slabe stvari: na nasilje, uničevanje in podobno. Pa vendar izhaja iz latinske besede ad-gredior, kar pomeni pristopiti, lotiti se. Agresija torej ni samo slaba. Slaba je, če je človek ne zmore obvladovati in z njo škoduje sebi in drugim. Prav tako pa je škodljivo, če jo človek pri sebi preveč zatira. V tem primeru govorimo o zavrtosti agresivnih teženj.
Zavrtost uveljavitvenih potreb ni nujno naša usoda. Če imamo občutek, da si od življenja ne zmoremo vzeti, kar nam pripada, lahko poiščemo pomoč v psihoterapiji.
V psihoanalitični psihoterapiji bomo iskali odgovor, kaj je bilo tako pomembno, da smo morali zaradi tega nekoč davno odriniti svoje potrebe po potrjevanju daleč stran. Morda višje dobro, ki je bilo v času otroštva najpomembnejše, zdaj, v naši odrasli dobi, ne igra več tako odločilne vloge, da bi nam moralo zavirati življenje.
Viri
– Praper, P. (1999). Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: Inštitut za klinično psihologijo.
– Benedik, E. (2014). Osebnost med zdravjem in boleznijo – Psihološko razumevanje, ocenjevanje in zdravljenje motenj osebnosti. Lesce: samozaložba.
– Bregant, L. v Psihoterapija 4. Uredniki: Bregant, L. Ljubljana: Katedra za psihiatrijo Medicinske fakultete: Klinična bolnišnica za psihiatrijo, 1976.